Komentarji

Iz tišine prihajajo iskrice. Prižigajo se lučke, zahajajo rdeča draguljasta sonca. Potem so tu veje, ˝svečniki˝ dolgi ˝vratovi˝ predmetov, ki silijo kvišku, pa ironično hihitanje, zalepljene ploskve. Prikradejo se, se spet odplazijo, nikamor, od nikoder, ali pa vendarle? Slikarstvo Zlatija Praha je rezultat slikarjeve lirične narave, ki ji je znal poiskati, s trdim in predanim delom seveda, ustrezen okvir, ustrezen kanal, po katerem pred naše oči priteka in odteka velika intima majhnega. Oblika je minimalizirana, okleščena na tisto naj-dragocenejše bistvo, ki zaigra v sklopu z barvo in črto v svoji pomenskosti in identiteti. Predmet prehaja v znak, znak v miselni simbol, nastajajo zaupni, malodane nostalgični, potem pa spet srednjeevropski, dunajski, hundertwasserjevski sklopi, ki potem to spet nehajo biti in posijejo z daljnim indijskim žarenjem. Ko mi je avtor tistega davnega junija, in avtor je še zelo mlad, pokazal svoja intimna odzivanja na cvetlice v lončkih, opuščene šolske prostore, me je presunila svojevrstna prizadetost in zrelost reagiranja na čar minulega, pozabljenega, samote. Presenečen sem obstal pred hitro nastajujočimi likovnimi rešitvami, s katerimi mi je takrat prvič postregel svoj veliki mali intimni svet. Potem je prišla doslej najbolj domišljena ˝belo-siva doba˝. Paleta se je skrčila, postala je asketska, pravi okvir za refleksivno slikarsko poezijo. Izpeljava oblik, njihovo spreminjanje v primežu velikih svetlih ploskev v znake, pa vendarle ni dovolila, da bi le-ti izgubili življenskost, ampak se že kar miheličevsko groteskno posmehujejo, spet umolknejo v belinah in sivinah . . . Zadnjič me je avtor spet presenetil s svojimi ˝dragulji˝, soncem, vstrajno se držeč svoje rdeče niti, ki potrjuje mladega slikarja kot izjemen potencial, kot kompletno likovno ustvarjalno osebnost, ki ima pred seboj lepo prihodnost. Pri tem mu pomagata njegova globoka poetična percepcija in duhovito, včasih že kar hudomušno odzivanje na univerzalnost majhnega.

Ludvik Pandur

Najnovejši ciklus ˝Visoka pesem˝ označuje slikarjev prehod iz minule abstraktne, k informelu nagibajoče faze k ponovno odkritemu objektnemu slikarstvu z izrazito simboličnim, osebno izpovednim značajem, ki jo dopolnjuje s sakralnimi besedili, prizadevajoč si združiti osebno bivanje z univerzalnim.

Mario Berdič

Razstavišče Barbara premogovnika Velenje

Slikar, profesor likovne pedagogike in organizator razstav Zlatko Prah predstavlja na tokratni razstavi v razstavišču Barbara Premogovnika Velenje pregled najnovejše likovne ustvarjalnosti, ki jo lahko na grobo označimo kot rdečo in modro simbolično fazo, sicer paralelno potekajočo s produkcijo bolj realistično upodobljenih tihožitij, krajin in vedut, slikanih po naravi. Vso trojno motiviko pa lahko v obliki sinteze na enotni slikovni površini zasledimo tudi v razstavljeni simbolični fazi, četudi nastopajo prepoznavni liki ali znaki izključno kot prosojne silhuete ali bolje pajčevinasti grafizmi brez lastne substance. Topli odtenki rdeče barve, ki jih je Zlatko Prah nekoč nanašal le fragmentarno, so v novejšem obdobju prešli v lokalni kolorit, skupaj z odtenki oranžne in rumene, svetlobno ugašeni z mešanjem nehromatske črne, ki pa lahko nastopa tudi samostojno kot oblikotvorna kontura, grafizem. Medtem ko rdeča po eni strani simbolizira kri, torej življenje, ki ga spremlja žrtvovanje, po drugi pa nasičenost oziroma zrelost, predstavlja rumena barva odmiranje, obe hkrati pa se v oranžnem zlitju stapljata v večni proces obnavljanja. Po drugi strani pa raznovrstni odtenki modre barve, ki je prav tako kot rdeča prešla v lokalni kolorit, izžarevajo duhovno globino, kar po avtorjevem čutenju predstavlja končno razvojno fazo rdeče simbolike: rdečina se v svoji globini modrika. Izraziteje poudarjeno pravokotno kompozicijsko omrežje rdečega cikla dejansko izvira iz šahovnice, simbola večnega boja med svetlobo in temo. Bele ali črne šahovske figure pa smo mi sami, glavni akterji igre življenja, katerega edina vsebina je dejansko vojna med dobrim in zlim, ki jo zaradi omejenosti spoznanja in egocentričnih hotenj usmerjamo prej k lastnemu propadu kot odrešitvi. Redkeje prisotni človeški obrazi učinkujejo v smislu renesančne avtoportretne prisotnosti umetnika na “kraju dogodka”. Upodobljena tihožitja premorejo skrajno intimno simboliko, ki je umetnik namenoma ne želi do potankosti razkriti opazovalcem, sestojijo pa iz tropskih sadežev (limona, mango, banana) in cvetličnih šopkov. Celotno dogajanje se odvija v arhitekturnem in komajda nakazanem krajinskem okolju, obsegajoče poleg običajnih hiš tudi trdnjavske konstrukcije z obrambnimi stolpi, cerkvene stavbe z zvoniki in enkrat samkrat babilonski stolp, starozavezni simbol zmede in nerazumevanja. Aktivno, meditativno dogajanje rdečega cikla pa se v kontemplativno zasnovanem modrem ciklu popolnoma umiri. Število likovnih objektov se zreducira, prepoznavni znaki oz. liki, nastopajoči v odrski igri življenja se umaknejo ploskovitim, pravolinijskim konstrukcijam duhovnega zakulisja modrosti in dokončne odrešitve, pri čemer ostane le še bistvo. Navkljub univerzalno zastavljeni simboliki likovnega sporočila pa vendar ne moremo mimo dejstva, da je novejša umetnostna ustvarjalnost Zlatka Praha hkrati izrazito osebnoizpovedna in dejansko temelji na neinstitucionalnem krščanskem svetovnem nazoru, kar je sicer bolj razvidno iz njegovih neposredno predhodnih faz. Že tako (aristotelovsko) katarzično zasnovana dela premorejo torej še dimenzijo krščanske mistike, ki pa jo opazovalec lahko sprejme ali odkloni po svobodni izbiri.

Mario Berdič

To so zgodbe razpete med krvavo sledjo pripovedi o Kristusovi krvi in večno usrediščenostjo mandale. Vzhod in zahod, barva in svetloba, materija in misel, so parametri slik Zlatka Praha, slike ki so kot okna v nek še vedno otroški, a vendar davno poznan svet arhetipov človekove razpetosti med nujo in svobodo.

Meta Gaberšek Prosenc Galerija Rotovž, Maribor, 1994

Čista abstrakcija slikovne površine na delih Zlatka Praha je dosežena s prelivanji in niansiranji njemu tipičnih barvnih odtenkov prevladujočih črne, sive, na slikah iz pomladnih mesecev modre sinje ter aplikacij vijola, rumene, rdeče in bele. Barvni konstrukt kompozicijsko utrdi z risarskimi intervencijami, z njihovo sproščenostjo, ponekod kar otroško igrivo in lirično infantilno konotacijo pa doseže struktualno mnogopomensko, fantazijsko in hkrati meditativno podobo. Le ta je analiza psihofilozofske sheme avtorja, prelita v slikarsko govorico, ki prisili gledalca k vedno novim pogledom in razmišljanju; doživlja jo kot provokacijo in hkrati kot vprašanje o skritih pomenih in vsebinah. Številne aluzije in narativne domislice so zarisane kot posledica povsem spontanega miselnega toka avtorjeve podzavesti in neobremenjenega instiktivnega postopka v ustvarjanju. Z grafizmi – v prevladujočih horizontalah, vertikalah, trikotniških in okroglih oblikah; najelementarnejših in prebitnih formah kot posledici do minimuma izčiščenemu likovnemu izrazu, ki iz znaka prehaja in postaja simbol Prahovega slikarskega jezika, in ki v detajlih izstopajo iz barvne mase ali jo dopolnjujejo, slikar realizira sporočilno nujo in določeno vsebino, pogojeno z asociacijami, spomini, vedenjem, razmišljanjem in svetovnonazorsko nravjo avtorja. Kompozicije Zlatka Praha nam delujejo izredno sodobno, s študijskim raziskovanjem in preizkušanjem v številnih variantah pa stopa na pot vse bolj osebnega likovnega izpovedovanja. Svobodno prireja oblike in forme v lastni in njemu že prepoznavni ikonografski znak. Vkomponiran v tonsko in razpoloženjsko različno uglašene barve, oblikovane v lastni materialnosti in simbolnosti, v oljni tehniki s kolažiranimi aplikacijami in debelejšimi namazi, ki ustvarjajo reliefno površino, nas angažira z zavestjo o nedorečenosti večnega razvoja; s tem pa podobo pripelje do stanja avtonomnega in sebi lastnega objekta. Individualen predstavni svet predstavljenih slik, poln barvite, meditativne in znakovne simbolnosti, prepletanje vzhodnih in zahodnih filozofskih, religioznih in civilizacijskih sistemov v sporočilnosti so likovna sredstva in določujoči elementi slikarske govorice Zlatka Praha, ki smo jo lahko spoznali na razstavi v Meduzi 2.

Nives Marvin Obalne galerije Piran