zlatkoZlati Prah

 

Iz tišine prihajajo iskrice. Prižigajo se lučke, zahajajo rdeča draguljasta sonca. Potem so tu veje, ˝svečniki˝ dolgi ˝vratovi˝ predmetov, ki silijo kvišku, pa ironično hihitanje, zalepljene ploskve. Prikradejo se, se spet odplazijo, nikamor, od nikoder, ali pa vendarle? Slikarstvo Zlatija Praha je rezultat slikarjeve lirične narave, ki ji je znal poiskati, s trdim in predanim delom seveda, ustrezen okvir, ustrezen kanal, po katerem pred naše oči priteka in odteka velika intima majhnega. Oblika je minimalizirana, okleščena na tisto naj-dragocenejše bistvo, ki zaigra v sklopu z barvo in črto v svoji pomenskosti in identiteti. Predmet prehaja v znak, znak v miselni simbol, nastajajo zaupni, malodane nostalgični, potem pa spet srednjeevropski, dunajski, hundertwasserjevski sklopi, ki potem to spet nehajo biti in posijejo z daljnim indijskim žarenjem.